Vse je vredu.
Ne morem si več neprestano nekaj očitati. Ne da se mi več!
Niti si žugati, da moram nekaj spreminjati. Ob tem pritisku vidim pred sabo neko ogromno goro. Uf! Dovolj mi je tega.
Zakaj ne bi raje pogledala iz trenutnega zornega kota? Torej, kje sem zdaj? Kje sem bila in kje sem?
Samo, kot splošni primer, karikiranje:
Nekaj časa me je žrlo to, da dajem preveč pozornosti svojim oblačilom. Ampak zakaj?
Vedno sem si želela stila, ki ga imam zdaj in tega razkošja, da sem lahko na stvari nenavezana, da z lahkoto nekaj umaknem in se ne silim, da tisto oblačilo ponosim do konca, če pa mi ni več všeč.
Če je še dobro ohranjeno, prodam v Mini raj, podarim ali če je treba, brez slabe vesti zavržem.
Znam reči: tega ne potrebujem več. Ali, dovolj imam hlač, ne potrebujem novih. Lahko pa si privoščim še kakšno majico ali pletenino, ki bo na pomlad služila tudi kot jakna. Ne maram pa duplirati in kopičiti stvari.
Ne šivam (trenutno), ampak kupujem, to je res. Pa vendar ustvarjam svoj stil, ki se mi prilega kot lastna koža! To je zame izrednega pomena. Zakaj bi si to še zanikala? Zame to, za nekoga nekaj drugega.
“/…/Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. Ne jemljite si ne zlata ne srebra ne bakra v svoje pasove, ne torbe ne dveh sukenj ne obuval ne palice! Zakaj delavec je vreden svoje hrane.” Mt 10,8
V Božje kraljestvo sem res prišla brez vsega, a tu se mi ponuja življenje v obilju.
Bog ve za to moje veselje, ve za dar, ki mi ga je dal, da lahko s tem darom služim. Trenutno sem prodajalka v secondhand trgovini, kjer se pač pričakuje estetski čut in veselje do mode, aranžiranje itd.
Všeč mi je, da se lahko izražam tudi preko svojega osebnega stila. Navsezadnje je zunanja podoba tista, s katero se najprej predstavimo svetu.
Čeprav vem, da je najlepši modni dodatek nasmeh in dobra volja, zraven pa še dobro srce, ampak to je že naslednje poglavje.
Torej, kaj pa moja notranjost?
Danes zjutraj, ob molitvi, me je Bog prav čudovito pomiril in me nahranil. Polna sem bila Svetega Duha, vsa pomirjena in srečna. Pred molitvijo pa nasprotno.
Sploh ne najdem besed, ampak ta Ljubezen je spet prišla direktno v moje srce, Bog mi je prišel prav do živega, kot puščica Ljubezni. In srce je kričalo: Vsa sem Tvoja! Pomeniš mi vse!!!
Spomnil me je, da mi On šepeče in mi svetuje vse dni in noči, kadarkoli ga rabim; vedno je z mano. Temu notranjemu glasu lahko zaupam, zares! Če pa bi se slučajno zgodilo, da bi kam zabredla, bi mi spet priskrbel primernega spovednika, sogovornika, kot se je to nazadnje zgodilo v Olimjah.
Hvala Bogu za dobre duhovnike!
Ni mi torej treba skrbeti za mnenja in kritike drugih, če pa je Božja misel in Beseda tista, ki največ šteje. Ljudje še prehitro v vsaki situaciji najdemo problem. Ni se mi treba spominjati negativnih vzorcev iz preteklosti. Ni se mi treba silit v to, kar mi je tuje, kar mi je v preveliko breme. Ni mi treba hiteti z nobeno rečjo; tudi Bogu se ne mudi. Ni mi treba govoriti, če ne morem. Tudi tišina je Božja milost; v nasprotnem primeru bi namreč že vsem vse povedala, ker sem včasih preveč naivna in prehitro zaupam. Ali pa bi s svojim govorjenjem koga prestrašila.
Vredu je, če pišem, ko dobim navdih. S pisanjem je namreč drugače, ker lahko te besede 1000x popraviš. Izgovorjene besede pa ne moreš več odvzeti.
Vredu je , če se včasih zmotim. Male napakice so popravljive in vsi jih delamo.
Vredu je, če se ne zanimam za vse najbolj aktualne novice iz celega sveta, ki največkrat ljudi samo zbegajo. In potem ne moremo ostati zbrani in ohranjati miru, ki je potreben za besedo, ki nam jo Bog šepeče. (Za politično ozaveščanje pa že mož poskrbi. 😉)
Vredu je, če nisem po pričakovanjih drugih ljudi. Ta pričakovanja so problem posameznikov in družbe. Mogoče pa hoče Bog ravno te razbiti z zgledom, ki ga daje tudi po meni.
Vredu je, če se ne poglabljam v probleme drugi ljudi, razen v trenutku, ko lahko pomagam. Nisem dovolj močna, da bi premlevala še to in hkrati ostala pozitivna. Ne dovolim, da mi pridejo preveč do živega, ker niso moja stvar. Lahko poslušam, sočustvujem in celo svetujem, a nazadnje se mora vsak odločiti in razrešiti sam.
Lahko pa molim.
Vse je vredu, vse je prav.
»Poslušam in telo mi trepeta, ustnice mi glasno drgetajo /…/
Kajti smokva ne bo cvetela in na trtah ne bo grozdja,
Pridelek oljke bo odpovedal /…/
Vendar se bom veselil v GOSPODU,
Se radoval v Bogu moje rešitve.
GOSPOD BOG je moja moč,
Dela mi noge kakor košutam
In mi daje stopiti na moje višine.« Hab 3,16-19
🤍 Tukaj je prostor tudi za tvoje doživetje, zgodbo, lahko tudi pesem. Uporabi svoj navdih in izlij svoje misli. Piši. 🤍