Zgodbe s srečnim koncem

…in novim začetkom

Danes žal zelo dobro poznamo problematiko neplodnosti. Trnjeva pot je pred parom, ki se sooča s tem. Zato si zaslužijo spoštovanje vsi, ki pogumno stopajo po tej poti. Soočajo se s strahom, dvomi, žalostjo, čustvenimi zlomi, hkrati pa je to tudi preizkušnja za njun odnos.

Hvaležna sem paroma, ki sta pripravljena z nami deliti svojo izkušnjo, ki govori o tem, da je možno prebresti vse to. Pripovedi sami po sebi govorijo tudi o tem, kako je čudež življenja v Božjih rokah; ko je na koncu kljub neuspešnim umetnim oploditvam, dete spočeto naravno, spontano. Ljudje vidimo le malo. Ne vemo, kaj se dogaja v ozadju, preden se zgodi tak čudež!

Želiš komentirati, ali deliti svojo zgodbo? Vabljena! 🤗

• Maja in Benjamin

  Spoznala sva se pred dvanajstimi leti. Na moje veliko presenečenje me je po osmih mesecih že zaročil in sva najino vezo hitro okronala s poroko. Ko sva dahnila da, sva bila stara 32 in 35 let, zato sva sklenila da si bova zase vzela le kratek čas v zakonu, potem pa si ustvarila družino, saj sva si oba neizmerno želela otroka. Žal pa sva tu naletela na oviro, katere nisva pričakovala. Nisva niti pomislila, da otrok ne moreva imeti. Šok razočaranje, žalost...kako, saj sva vendar zdrava, ali pač? Hitro sva zbrala misli in se naročila pri specialistu. Pomenili smo se in smo sprva poskusili zdraviti z zdravili. Med tem procesom zdravljenja sva se posluževala še vseh mogočih alternativnih terapij, masaž, bioenergij, vseh preparatov za katere je kdorkoli rekel da so pomagali... zaman...po ponovnem posvetu sva se prijavila na leonišče...tu se je prva bitka šele začela...preden prideš na vrsto te čakajo vse možne preiskave in čakalna doba. Dobila sva krasno zdravnico na leonišču, da o sestrah sploh ne izgubljam besed. Polne empatije in razumevanja. Preiskave so bile ok, izpolnjevala sva pogoje in pričel se je postopek umetne oploditve. V to sva se spustila polna optimizma kljub temu da je bilo res težko, nekako nisva niti pomislila na negativni rezultat. Hormoni, pregledi in meritve vsake 2 dni, punkcija...prišel je dan ko bi morali vstaviti že oplojena jajčka. Tisti dan naju posedejo posebej od ostalih parov in povejo da so vsi poginili. Nimajo razlage zakaj. Novo razočaranje. Iz pisarne odhajaš objokan in skozi hodnik te spremljajo vsi tisti pogledi, ki čakajo na transfer ti pa se hkrati sprašuješ, zakaj ravno midva. Kaj naju čaka zdaj? Vse ponovno od začetka. Hormoni so naredili nekaj škode in posledično tudi stres. Pristanem v bolnišnici. Ponovni razmislek o umetni oploditvi trenutno ne pride v poštev. Počakava na kasneje? Morda nisva kompatibilna, tudi to je bila opcija. Če se odločiva da počakava ponovni postopek ko se mi zdravje povrne, je bila tudi opcija da vzameva darovalca, ker sem bila jaz zdrava. Nekako o tem nisem želela razmišljati. Želela sem si da je otrok najin ali pa od nobenega. V glavi se mi je vrtela misel, da če bo otroček samo moj ga morda mož ne bo sprejel ali imel tako rad kot svojega. Tisoč vprašanj in pomislekov na katere mi nihče ni znal odgovoriti. Ker sva morala postopek opustiti, sva iskala drugo rešitev. Na center sva poslala pismo, kjer sva izrazila željo posvojitve. Poklicali so naju samo na uvodni razgovor, kjer nama je socialna delavka pojasnila da je to trnova pot in lahko da je ne končava skupaj, gleda na njene izkušnje. Kljub vsemu slišanemu sva se odločila, da je to tisto, kar želiva. Kasneje sva spoznala, da sva se na teh srečanjih s socialnimi delavci še bolj povezala in še globje spoznala. Tudi pri psihologu sva opravila dobro, brez težav. Ogled stanovanja pa je bila pika na i. Videli so da imava urejeno gnezdo z nekaj umetniške žilice in kosmatega družinskega prijatelja, ki jih je ob obisku prijazno sprejel. Tu se je zadeva za naju zaključila in potem sva samo še na trnih čakala odločitev. Sva primerna, sva kje naredila napako, jim kaj ni bilo všeč? Dobiva pismo...krasno pismo ob katerem se še danes naježiva ko ga prebereva. S toplimi besedami napisano da sva primeren in ljubeč par, ki bi otroku nudil vse kar potrebuje, ter da sva se vpisala v bazo posvojiteljev. Nepopisna sreča, uspelo nama je. Seveda v tem nisva edina. Pred nama je na stotine parov, pa vendar imava lahko kakšne karakteristike ki jih nekdo drug nima in naju obvestijo da imajo otročka za naju. In zdaj sledi čakanje. Dolgo, mukotrpno čakanje...in novi šok. Corona. Vse v državi se ustavi in s tem tudi možnost da postaneva starša. Ker sem imela zdaj že 40 let ponovno pričneva diskutirati o umetni oploditvi. Odideva na krajši dopust, seveda po Sloveniji zaradi omejitev in se poskusiva sprostit in odmislit težave, ki so za naju trenutno najbolj boleče. Po odprtju in ponovnem zagonu države partner odide na ponovni pregled, kjer ugotovi drastično izboljšanje. Z veselimi novicami prihiti domov nato pa izveva da sem že skoraj v sedmem tednu nosečnosti.

  Danes imava svojega sončka po imenu Dorijan in kot pravi znanec:" Ta otrok je že zdaj najbolj obdan s poljubi na celem svetu". Ko se pogovarjava skozi kaj sva šla, se tudi sprašujeva čemu, zakaj je bilo to dobro. Morda zdaj tega še ne vidiva, veva pa da imava doma nekaj kar sva poimenovala ČUDEŽ💙❤️

• Mateja in Danijel

  Najina zgodba sega v leto 2006 ko sva se spoznala. Hitro sva se ujela in po enem mesecu sva že živela skupaj. Po dobrih treh letih sva rekla, da je čas za nov korak v najini vezi; zaželela sva si dojenčka 👶

  In začela se je najina trnova pot. Po enem letu se nama želja še ni uresničila, zato sva obrnila k ginekoliginji. Njen nasvet je bil: "sprostite se" . Ni me vzela resno, zato sem zamenjala ginekologa - tedaj že pri 27 letih. Ja čas hitro beži. 😵 Poskusili smo s tabletami, operacijo raznimi zvarki inp. Zdaj pa bo! 🍀 Ne še vedno ne. Greva naprej na kliniko za neplodnost.🤷‍♀️Koliko parov 😮 Tam te soočijo z realnostjo...koliko malo možnosti je za zanositev! Takrat sem se šele zavedala, da imava resno težavo 😪 Spraševala sva se, zakaj ravno midva? Kaj sva naredila slabega, da se nama to dogaja? Greva pogumno v prvi postopek umetne oploditve. 😊 Zdaj pa bo a ne...računava mesece... joooj decembra bo kako lepo....ja misli si ja... negativno...Greva v drugi postopek - predlagali so umetno menopavzo. Ja prav, če je potrebno...in seveda en mesec špikanja...gremo naprej. Super, polno foliklov...bravo ja, to je to...me kličejo iz klinike...žal noben se ni prijel...zaka,j zakaj midva? 😭 Pa že toliko časa sva skupaj. Ko bi le imela enega, samo enega, vsaj enega...ne gre...nikakor...nič. Malo pavze od vsega skupaj...zelo zoprno je še to, ko te drugi sprašujejo: "Zakaj pa vidva nimata otrok? Kaj pa vidva čakata? Zdej sta pa že stara... " In to kljub temu, da ljudje poznajo tvojo situacijo. Vendar ne vejo kaj preživljaš. Nobeden ne ve koliko razočaranj, sovraštva in bolečine nosiš s sabo...vdih, izdih...pustimo zdaj to...gremo naprej, v tretje gre rado kajne???😍 hehe ja kdor verjame...pa dobro, sej jaz verjamem...neee, tudi tokrat pogrnila na celi črti. Gremo naprej saj imava še tri poskuse. Se pogovarjamo z dr. v Lj. in ne vidi razloga zakaj ne bi bilo pozitivno. Naju pošlje v center za genetiko. Oba sva bila na trnih, ko čakava pošto. Ja kaj pa drugega, vse je ok. Z nama je fizično vse ok.

  Pa pravim zdravniku pustite folikle skupaj, mogoče bo pa tako več možnosti da se primejo. In res se zgodi...Zanosila sem, vendar je bila zgodba hitro zaključena. Na svoj rojstni dan sem imela čiščenje po splavu.

  Po tem sva se sprijaznila, da pač ne bova imela otrok. V naslednjem letu sva se poročila. Na poroki sva imela spust belih golobov.🕊🕊 Čeprav odločena v tistem trenutku, da ne grem več na kliniko, sem si vseeno zaželela, da rodim zdrava dvojčka. Ja, to je bila moja globoka želja, tam v skritem kotičku srca.

  Po poroki se dobim s kolegico, ki predlaga, naj nadaljujeva, saj nama pripadata še dva poskusa. Kaj bi lahko izgubila? Pravi, če boš probala si vsaj ne boš očitala, da nisi vsega naredila. Ima prav. Pa greva. Tokrat v peti postopek. In se primejo kar štirje! Nisem mogla verjeti! Zdaj pa bo, si mislim. Čakam na transfer. Optimistična,vendar hitro spet na realnih tleh. Spet ponovno negativno; no sem že vajena.😐 Ne vem zakaj sploh po vseh letih pričakujem kaj drugega. 🤷‍♀️ Zdaj imam res že dosti vsega. Sedaj pa čakam še en postopek in to je to. Pomislim; pač ne bova imela otrok! Ni nama namenjeno, res ne. Očitno imava drugo poslanstvo na tem svetu. In seveda čakam "gospo iz krvavca", da opravim še s tem in konec - zaključim zgodbo in grem nazaj v službo med ljudi. Ampak tetka ne pride! Zamuja! Kako pa to?? Najbrž sem pod stresom...In me kličejo iz klinike če grem v postopek. Sem rekla, da ne, ker še vedno čakam. Ali ste rešila test? Vpraša sestra. Nisem in niti ne upam, odvrnem. Že leta nazaj sem odnehala. Grem po test, ampak to je zadnji, ki sem ga kupila, si rečem. In seveda negativno. Ponovno razočaranje, čeprav imaš nekako vedno upanje.🤷‍♀️Kako pa drugače, kajne... Vselej grem še na krvni test, da se tam stoodstotno prepričam, da mi verjetno delajo živčki to preglavico s hormoni.

  Dobim rezultate: POZITIVNO🙈 Kaj???? Kako?Jaz? Ne kako je to mogoče? 😮 Pokličem vesela kot radio na kliniko, da ne pridem, ker sem noseča. Neverjetno, najin mali čudež! Grem na pregled vsa vzhičena; zdej bom pa vidla najino pikico. 😍 Končno bom lahko videla pikico!!! 😍 Moj ginlekolog gleda malo začudeno, ampak ok, si mislim in čakam da mi obrne ekran da vidim pikico. Po minuti tišine...Kaj imate v družini dvojčke??🤔 ja seveda, jasno, polno dvojčkov imamo! Zakaj?😎🧐 Čestitke, dvojčke imate. 🙈 Meni so šli mravljici po celem telesu 🥶Prosim? Kako dva? 😍😍 Kako je to mogoče? Obrne ekran in zagledam dve pikici. 👶👶 Ena, dva. Pravi zdravnik 🤭 A si niste to želela? Sem ja, seveda, nekje globoko v srcu❤️❤️Srečno do konca, pravi. Cela zmedena pridem iz bolnice zagledam moža in pokažem dva prsta✌️

  😭 Dvojčka sta najina mala čudeža in kot še vedno rečeva: moj ati in njegova mami sta jih nama iz nebes poslala 👫

  In zdaj sta tukaj z nama; Noro živahna deklica Noemi in miren fantek Patrik! Ravno tako, kot sem si vedno želela! 😍