Božje vrtnice
Nekega poletnega večera sta moja sinova (3 in 6 let) natrgala cvetove vrtnic in jih dala v otroško kanglico z vodo. Nisem bila ravno zadovoljna, da sta potrgala še zadnje cvetove in še to brez stebel. Tako so rože počakale do drugega dne. Zjutraj pa, ravno, ko sem te cvetke skrbno preložila v lepšo posodo, slišim na radiu duhovno misel o tem, da je Jezus vrtnica sredi puščave.
Morala sem se ustaviti …
… in dovolila sem si verjeti o posebni vrednosti teh cvetov.
Bili so samo cvetovi – brez trnov! Nabrani pa zame, z otroško ljubeznijo in prejela sem jih po kar težki preizkušnji.
Trnji so preteklost, dobila sem cvet, ki je Jezus, na katerega sem se obračala ves čas, ko mi je bilo hudo. Spoznala sem Ga kot eno usmiljenje samo.
Spoznala sem ga kot…vrtnico sredi puščave.
Zato pa: /Julija objokana, tudi zate zraste vrtnica…/Aleksander Mežek
Hočeš, da molim zate? 😌