Jutranje veselje

Čeprav sem jutranji tip človeka, mi je naporno vstati ob tako zgodnji uri. Pa mi kljub temu to postaja že ritual, glede na to, da je ta moj trud vedno tolikokrat poplačan.

Če vstanem pred ostalimi, še lahko občutim nočno tihoto in to izkoristim za molitev, za pogovor z Bogom, za prebiranje Svetega pisma, ali kakšne druge knjige, ki me učijo in duhovno bogatijo.

Ob tem začne sonce risati na nebo pastelne barve. Tako lahko še bolj občudujem stvarstvo in predvsem Stvarnika. Ko vstanejo mož in otroci, se ob kavi posvetim njim. Sproščeni pogovori, kakšen objemček tu in tam… Sledi zajtrk, risanka, za tem pa še par minut samo zame. Prižgem si svojo glasbo…

Sonce že lepo razsvetljuje našo dnevno sobo.  Odprem okno na stežaj in se prepustim… soncu, svežemu zraku, glasbi…

Povabim Jezusa, naj zapleše z mano. On je vedno z mano in rad je z mano, tudi, ali pa še posebej takrat, ko plešem; saj je moje telo tempelj Svetega Duha! (1 Kor 6,19) Plešem, kakor mi paše. Zavedam se sebe, svoje živosti, svojega telesa, svojega bistva in ritma glasbe. Izražam se. Odkrivam svoja čustva, veselim se. In to je hvalnica mojemu Stvarniku.

/Veselite se v Gospodu zmeraj, ponavljam vam, veselite se./Flp 4,4