Verovati - kako in zakaj (4.del)
Predstavljaj si sebe, kako v čudoviti beli obleki stopaš v večnost, v mir… Nasproti ti pride Gospodar življenja in ti poda roko…
Bog ti ponuja odrešenje in zveličanje – večno življenje v večni sreči.
/Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje./Jn 3,16
Povabim te, da potuješ z mano skozi čas. Vstopi v časovni stroj in se pomakni v leto 33 po Kr.
Sprehajaš se po Jeruzalemskih ulicah, vzdušje je nenavadno. Nekaj se je zgodilo, ljudje so preplašeni. Čutiš napetost in nelagodje, temačnost. Od daleč se sliši veseljačenje in pijančevanje. Sredi popoldneva je, na nebo pa se razgrinjajo temni oblaki. Korakaš počasi, previdno. Kar malo te je strah, ampak hočeš vedeti, kaj se dogaja. Oddaljiš se od centra mesta in se sprehodiš naprej. Tu pa tam srečaš še kašnega človeka; med drugimi tudi nekaj žensk. S svojimi rutami na glavah si želijo zakriti obraz, da bi prekrile svoje solze in grenkobo v srcih.
Pozornost ti pritegne nekaj nenavadnega na bližnjem hribu.
Tam stojijo trije veliki leseni križi?! Že ob tem te spreleti srh. Na njih pa... saj ne moreš verjeti... približaš se, da se prepričaš. Točno to je, česar si se bala. Na njih so pribiti živi ljudje. Kar z žeblji v živo meso. V roke in noge. V zraku je vonj po krvi, znoju in iz puste narave se dviguje prah. Slišiš tarnanje in ječanje, na vsake toliko tudi obnemogel krik.
Moški v sredini je še posebej iznakažen. Po celem telesu je ranjen do neprepoznavnosti. Kot, da to ne bi bilo dovolj, ima na glavi spleten venec iz vej z velikimi trni, ki prav režejo v glavo. Trnova krona, pomisliš... Poln je modric in kri počasi curlja po obrazu in iz vseh ran. Vsi trije moški so še živi in vidiš njihovo strašansko trpljenje, ko zaradi nenaravne drže s težavo dihajo. Vsak njihov vdih jim predstavlja velik napor. Osamljeni samo še čakajo na neizogibno in mučno smrt. Ozreš se naokoli. Ni veliko ljudi, le nekaj žalujočih, ki delijo svojo neskončno žalost tistemu, ki še ima srce na pravem mestu. Nebo se še naprej temni...
/Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu./Flp 2,8
Kaj čutiš ob vsem tem tragičnem prizoru? Si ogorčena in osupla...? Pregovor pravi: vrana vrani ne izkljuje oči. Ta situacija pa...ne glede na to, s čim so si tile to zaslužili, ali pa si niso... je človek res sposoben takega sovraštva, da sočloveku namerno povzroči bolečino do te skrajnosti?! Je človek, ki je ustvarjen iz ljubezni sposoben takega brezsrčnega dejanja? Videno se ti je zasidralo v srce. Brezupna situacija, ne razumeš. Mogoče te je celo sram, da si človek in se sprašuješ, kako je sploh mogoče kaj takega...?!
Dovolj.
Zazvoni ti telefon. Kako?!
Spet si v 21. stoletju.
Kliče te šef, ker si v službi naredila napako. Takoj se moraš vrniti in urediti zadevo. Ampak, kdo bo zdaj pobral otroke v vrtcu?! Hitro organiziraš varstvo, ugasneš štedilnik, ko je kosilo šele napol kuhano. V svoji naglici se še popacaš, zato se moraš ukvarjati še s svojimi oblačili, pa že tako se ti mudi. Na cesti je seveda gneča, saj je ravno taka ura. Ko se ustaviš pri semaforju, gledaš okoli sebe. Bleščeči reklamni panoji, ki ponujajo kar ne potrebuješ, grafiti in napisi na fasadah s sovražnimi sporočili, nekdo zaradi nervoze potrobi, mimoidoči se že razburja zaradi tega trobljenja ...in vsem se tako mudi, vse čas neprestano lovi.
Ko se utrujena vrneš domov, si želiš samo odklopiti vse skrbi in se razkomotiti na postelji s knjigo v roki. Ampak mimogrede ujameš novice poreko radia, moža ali drugih ljudi, ki komentirajo politiko, kritizirajo sosede, sodelavce... Čeprav se izogibaš negativnim novicam, te kar same pridejo do tebe. Tako veš, da ljudje izkoriščajo svoje položaje za lastne interese, da so zlorabljeni nedolžni, najstniki delajo samomore, po svetu divjajo vojne, ki jim ni videti konca in krivice se kar vrstijo.
Obtežena od vsega dneva, si fizično in čustveno že precej na tleh.
Spet se časovno premakneš. Tokrat v svoja najstniška leta. Mogoče si bolj tiha in zadržana oseba. Primanjkuje ti samozavesti, ker se ti zdi, da te ne razumejo, da te ne cenijo dovolj in te premalo pohvalijo. Ne vidijo tvojih sposobnosti in talentov. Vsi hočejo, da bi bila taka, kot so ostali. Zdi se ti, da so spoštovani samo tisti glasni, in najlepše oblečeni.
Ponižanje, opravljanje in posmehovanje zareže v tvoje srce veliko rano. Tolažbe ne dobiš, zapadeš v greh in življenje ne teče več v pravo smer. Ne poznaš niti odgovora, zakaj ti ne gre, niti rešitve za vse svoje probleme.
Vprašaš se: KDO BO REŠIL TA SVET?!
Nato zaslišiš glas, ki si ga čakala že od nekdaj; končno je tu odgovor:
“ZDAJ PA TAKO GOVORI GOSPOD, TVOJ STVARNIK:
Nikar se ne boj, saj sem te odkupil, poklical sem te po imenu: Moj si!
Ko pojdeš čez vodo, bom s teboj, ko čez reke, te ne poplavijo, ko pojdeš skoz ogenj, ne zgoriš in plamen te ne bo ožgal.”
Čas te popelje naprej v brezčasen prostor...
...čutiš nepopisen mir, slišiš nepopisno lepo glasbo...
...Gospodar življenja ti poda roko. Vidiš Ga veličastnega, prečudovitega, obdanega in prežetega s svetlobo. Ta svetloba in ljubezen zdaj obdajata tudi tebe. Prelep občutek si deloma spoznala že na zemlji... Spoznaš Ga kot svojega Ženina, z Njim hočeš biti za vedno - in tudi boš. Zdaj si v nebesih.
V tem trenutku se spomniš...! On je tisti, ki je visel na križu - prebičan, zasramovan in opljuvan. On je, ki je premagal smrt, DA ZDAJ LAHKO ŽIVIŠ TI! Je tvoj Odrešenik! On je... JEZUS KRISTUS!
/Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu prepogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in, da vsak izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta./Flp 2,9-11
/Jaz sem Alfa in Omega, Prvi in Zadnji, začetek in konec.
Blagor njim, ki perejo svoja oblačila, da bi imeli pravico do drevesa življenja in da bi smeli stopiti skozi vrata v mesto. Zunaj pa ostanejo psi in čarovniki, nečistniki in ubijalci, malikovalci in vsi, ki ljubijo laž in jo uresničujejo!/.../Jaz sem Davidova korenina in rod, bleščeča jutranja zvezda./.../ In kdor je žejen, naj pride. Kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja. /Raz 22,13-18
Ti pa si tista, ki je smela stopiti do drevesa življenja - kaj ni prečudovit in neponovljivo osvobajajoč občutek, ker veš, da si odrešena? Ga sploh lahko opišeš z besedami? Si kot brezskrbni metulj, ki frfota naokoli. In si dišeča vrtnica v Božjem Srcu.
Ustvarjeni smo za večnost
-
Sv. Favstina:
“Danes sem bila v nebesih, v duhu, in videla sem nepredstavljivo lepoto in srečo, ki nas čakata po smrti. Videla sem, kako vsa bitja nenehno častijo in slavijo Gospoda. Videla sem, kako velika je sreča v Gospodu, ki se širi na vsa bitja in jih osrečuje; in vsa čast in slava, ki izvirata iz te sreče, se vračata k svojem izviru; in vstopijo v Božje globine, premišljujejo o notranjem življenju Boga, Očeta, Sina in Svetega Duha, ki ga ne bodo nikoli razumela ali dognala. Ta izvir sreče se v svojem bistvu ne spreminja, toda vedno je nov in iz njega prekipeva sreča za vsa bitja.”
Sv. Alfonz Marija Liguori:
»Zdaj, ko sem v nebesih, je Filip II., španski kralj, prav tako v nebesih. Vsi uživamo večno plačilo raja, toda to plačilo se med nami zelo razlikuje. Moja sreča je dosti večja od njegove, kajti zdaj ni tako kot na zemlji, ko je bil on kraljevega rodu, jaz pa podložnik. Tako daleč narazen sva si bila kot zemlja in nebo, zdaj pa je ravno obratno: toliko manj pomemben, kot sem bil v primerjavi s kraljem na zemlji, toliko pomembnejši od njega sem v nebesih. Toda oba sva srečna in najini srci sta povsem zadovoljeni.«
Sv. papež Gregor Veliki:
»Poleg vsega so svetniki v nebesih deležni še čudovitejše milosti: kajti ne poznajo le tistih, ki so jih poznali na tem svetu, ampak tudi tiste, ki jih prej niso še nikoli videli, in z njimi se pogovarjajo tako domače, kot da so se poznali že v preteklosti: ko bodo torej na tem kraju večne blaženosti zagledali očake, jih bodo spoznali tudi na videz, saj so jih vedno poznali v svojem življenju in pogovorih. Kajti na tem kraju jih bodo zagotovo videli, z nepopisno jasnostjo, ki je enaka vsem, ki zrejo Boga, kajti česa bi lahko ne poznali, če poznajo Njega, ki pozna vse stvari?
Sv. Avguštin:
»Tam bo blagovest v nas tako zasidrana, da ne bomo imeli drugih želja, kot da za vekomaj ostanemo na tem kraju.«
-
/Jaz, sestra Favstina, sem po Božjem naročilu bila v peklenskih breznih, zato da bi ljudem povedala in pričala, da pekel je.
Danes me je angel vodil v brezna pekla. To je kraj velike kazni. Njegovo področje je strašno veliko.
Vrste muk, ki sem jih videla, so:
• prva muka, ki spada k peklu, je izguba Boga;
• druga - neprestani očitki vesti;
• tretja - ta usoda se ne bo nikoli spremenila;
• četrta muka – ogenj, ki bo prešinjal dušo, a je ne bo uničil; to je strašna muka, to je čisto duhovni ogenj razvnet zaradi božje jeze;
• peta muka – stalna tema, strašno zadušljiv vonj; čeprav je tema, se satani in pogubljene duše med seboj vidijo in vidijo vse zlo drugih in svoje;
• šesta muka - neprestana satanova družba;
• sedma muka - strašen obup, sovraštvo do Boga, zmerjanje, preklinjanje, bogokletje.
To so muke, ki jih skupaj trpijo vsi pogubljeni, toda muk še ni konec. Obstajajo še posebne muke za duše, muke čutov: kakor je kakšna duša grešila, tako je mučena na strašen in nepopisen način.
Tam so grozne podzemeljske jame in brezna mučenja, kjer se eno trpljenje razlikuje od drugega. Umrla bi ob pogledu na to strašno trpljenje, če bi me ne podpirala božja vsemogočnost.
Grešnik naj ve, s katerim čutom greši, s tistim bo kaznovan vso večnost. O tem pišem po božjem naročilu, da bi se nobena oseba ne izgovarjala, da ni pekla, ali s tem, da tam nihče ni bil in ne ve, kako je tam./
V svojem dnevniku pove tudi to, da je v peklu videla največ takih duš ljudi, ki niso verjeli v obstoj hudiča.
(Vir: Družina)