Vstanimo
Veš kaj ti moram povedati? Naš Stvarnik je Tisti, zaradi katerega lahko občudujemo stvarstvo. In odrešeni smo samo zaradi Odrešenika.
Zaradi vsega sovraštva na svetu, zablod, egoizma, itd. ga zares potrebujemo! Ne gre samo za posameznike. Vsak je odgovoren.
Za nami je Velika noč, pred nami pa nedelja Božjega usmiljenja (16.4.2023) , ali bela nedelja. To je praznik! To je priložnost za vse! Da sprejmemo Božje odpuščanje in ostale prepotrebne milosti.
Kako velik je zate veliki teden in kako veliko in sveto ti je Življenje? Raziskujva skupaj:
6. 4. 2023, Veliki četrtek
Pričakovanje se začenja...
Jezus je vedel, da je od Boga poslan in zakaj je poslan,
samo učenci tega še niso doumevali. Pa vseeno; ljubezen je bila med njimi. Čutili so ga, tako kot ga čutim jaz. Kot Luč. Kot nekoga, ki nas je prišel odrešit. Kot nekoga, po katerem je hrepenela duša…
Približno tri leta nazaj…
Jezus je razkril rob zastora med nama. Prvič je v moje življenje tako močno posvetila ta Luč; ista Luč, kot dvanajsterim. Prvič sem zares spoznala Gospoda. Stvarnika. Odrešenika; Njegov glas. Vstopil je v moje ranjeno srce in me začel zdraviti. Po Njegovem usmiljenju sem prejemala veliko več, kot sem si zaslužila. Dotaknila so se me nebesa, začutila sem srečo poročnega jutra, a ta sreča je bila še vedno kalna, ker se nisem znala braniti pred hudim duhom. Vseeno pa mi je Bog dal spoznavati sam sebe, da bi vedela na kaj lahko upam. Osvojil me je v prvem trenutku.
Mislila sem, da bo enostavno in da bo tako ostalo za vedno. A bila sem še prešibka, da bi lahko sprejemala vse to. Skušnjavec je pač premočan za nekoga, ki še ne zna uporabljati svojega oklepa. Moj Gospod je to vedel. “Poslovil” se je z besedami polnimi sočutja: «Otrok moj…«
Pravzaprav me Bog ni nikoli zapustil, le čutila ga nisem, kot prej. Bil je to čas odtegovanja od objema... Samo, ko enkrat Boga spoznaš, hočeš biti vedno z Njim. Neprestano. Kot bi že za trenutek občutila nebesa…
Od takrat sem se morala veliko naučiti.
Nekega dne se je vrnil samo toliko, da mi je dal tisto veliko obljubo – za nagrado moji zvestobi… tisti cvet...
Spoprijela sem se z dejstvi in za tem doživela veliko srečnih trenutkov. V veselje mi je bila modrost; nova spoznanja. Prav tako Ljubezen, ki sem jo začutila v srcu. Boga: ljubečega Očeta, ki te zvečer objame za lahko noč in ti pove zgodbo. Ali pa razigranega, kot je otrok, ki veselo poskakuje naokoli. Od Njega sem redno prejemala odgovore in tudi tolažbo.
Kljub temu sem še vedno hrepenela... Vedno si želim več, kot sem sposobna sprejeti, ker me še vedno nekdo ali nekaj zadržuje.
In zdaj, na veliki četrtek, ko uživam ta sveti kruh, me Jezus spominja vsega. »Otrok moj…« Ob prelepih molitvah k Jezusu in ob pesmi Jezus, moj ljubim te… nisem več zdržala. Solze so se ulile. Ni mi bilo mar, da so drugi to opazili. Ko vidim ves film svojega življenja zadnjega obdobja, je to edino logično in še najmanj, kar bi se v tistem trenutku lahko zgodilo. Če bi bila takrat sama, bi se zjokala, kot otrok. Božji otrok…
Spremenila sem se, še najbolj pa so se spremenile moje želje. Zdaj je moja ena in edina:
“Za eno prosim GOSPODA, to skušam doseči: da bi prebival v GOSPODOVI hiši vse dni svojega življenja, da bi zrl GOSPODOVO milino, premišljal v njegovem templju.”
Moj Gospod!!! Moj ljubi Jezus, sem zdaj končno pripravljena???
7. 3. 2023, Veliki petek
Vstanem zgodaj, zmolim in ostanem v tišini… Bogu odkrivam svoje skrbi. Čutim Njegovo milino, Jezusa, ki ne obsoja. Za tem preberem par strani v knjigi, se malo izobražujem… Kasneje vstanejo otroci. Približuje se Velika noč in želim si, da bi otroka pokazala vsaj malo dobre volje in začela pospravljati svojo sobo. Tri dni že prosim in opominjam k temu, a ni bilo nobenega premika. Razjezim se. S tem že malo pridušim tisti sladki mir, ki sem ga prejela zjutraj pri molitvi.
»Si prišel do zalog snega in videl zaloge toče, ki sem jih pripravil za čas stiske, za dan bitke in vojne? /…/ Kdo je predrl nalivu odtok in pot blisku in gromu, da pada dež na zemljo /…/ Ali ti držiš skupaj Gostosevce, ali ti rahljaš vezi Oriona? (Job 38, 22-31)
Ne, Gospod, nič ni v mojih rokah. Vse vodi Tvoja očetovska skrb. Se pa trudim po svojih močeh.
Prvi petek me spominja, kako bi morali po Kristusovem zgledu izročati svoje življenje Bogu. Tu ne gre za razumevanje, ampak za izpraznjenje sebe. Izničenje. Nič ni v mojih rokah. Tukaj ni nobenega če.
Jezus leži v grobu. Leži s človekom, ki je spoznal samega sebe. Človek je spoznal luč resnice. Zdaj mora zaupati Božji milosti. Mora verjeti v vstajenje. Ko se končno zavedam svoje grešnosti, sem bližje Bogu, kot kdaj koli prej. Sram me je, zardevam in… odkrivam sebe in Boga. Prosim odpuščanja. In tu je Bog. Bolj kot kdaj koli poprej.Zahvalim se za težke trenutke, za svojo bedo, za neidealne okoliščine. Kako močno me Bog ljubi, da me vzgaja, kot najboljši Oče. In končno spoznavam življenje.
Pred približno tremi leti…
Bog mi ni ničesar prikrival, samo jaz nisem mogla sprejeti resnice – do tega dne. Je res konec? Res ne bo več tako neposrednih pogovorov? Zaradi teh in ostalih dragocenih milosti sem se čutila tako posebno...
Resnico je včasih težko sprejeti.Občutek je bil, kot bi se morala soočiti z neko hudo boleznijo. Najprej zanikanje. Šele kasneje te zadane direktno v srce. Občutiš izgubo, nemoč. Nočeš sprejeti te resnice. Jokala sem, kot da bi nekdo umrl. Klečala sem in vpila k Bogu in jokala, jokala, jokala. Doživela sem prvi petek. Res je nekdo umrl. Božji Sin je umrl. Zame in zaradi mojih grehov.
Resnica je naša bolestna grešnost. Resnica je, da so solze obžalovanja zdrave. Ne smemo jih zatirati. Resnica je, da smo majhni in bedni in tako nemočni. Resnica je, da ležimo v grobu, dokler ne pustimo, da nas Sin odreši, Oče obudi in Sveti Duh vodi.Ta smrt ni konec. Je le nov začetek. Ker Resnica čez vso resnico je živi Jezus Kristus.
8. 3. 2023, Velika sobota
Lahko bi šla dopoldne pred Božji grob, ampak, saj vemo, kako je na veliko soboto. Dela čez glavo. Lahko bi se temu izognila; lahko bi se. Lahko bi v pol ure naredila pirhe iz čebule, tako pa smo z otroki ustvarjali tri ure. Uživali smo. Po dolgem času sem risala in ugotovila, kako sproščujoče je to opravilo. Pa čeprav vzdušje ni bilo sproščujoče, ker je pač v naši hiši vedno glasno. Lara velikokrat ne zadržuje svojega jezika, po njej pa gre to naprej na mlajše, kot domine.
Kmalu se je že mudilo k blagoslovu jedi in s ta-velikimi tremi otroki sem se odpeljala tja.
Po poti domov se je med nami razvila debata in Teodorja sem vprašala, kaj se mu zdi, ali je bilo takrat, ko ga še ni bilo, kaj drugače, kot takrat, ko ga več ne bo. Vem, še kar težko vprašanje za 8- letnika, ampak sem mu pač dala malo misliti, da bi videla njegov odziv. Njegov odgovor je bil: ne. Pa sem mu rekla, da to ne drži. Lara pa takoj, brez premisleka izjavi: »A ne veš, da obstajajo nebesa, you stupid ass!« Joj, sem rekla, je to sodobna evangelizacija?! 🙈
In tako naprej. Do večera smo se priganjali, da smo še pospravili stanovanje, da bi vsaj na veliki praznik, ki prihaja, bilo doma vsaj za silo urejeno.
To je realno. To je naša krščanska družina. Nič ni idealno. Zdaj si želim, da bi se kakšne stvari »postorile same«, da bi si lahko v teh dneh največjega krščanskega praznika privoščila, čeprav mama štirih otrok, tako želeni trenutek z Jezusom. V tišini, pred Najsvetejšim…
9. 3.2023, Velika noč
Moja pričakovanja glede Velike noči so bila zelo drugačna od resničnosti. Čeprav sem slutila, da je bilo to, kar se je dogajalo že teden prej, ali pa precej, precej dalj časa, že del velikonočnega darila.
Pričakovala sem globino, globino in še globino. Ampak se ni zgodilo to.
Mož je še preboleval svojo virozo, zato sem se sama opogumila in se odpravila z vsemi štirimi otroki k maši. Ta podvig se je še presenetljivo dobro izšel.
Ampak tokrat me ni nič ganilo. Te sv. maše sem se res veselila že, ko smo se s pevskim zborom učili teh veličastnih pesmi… aleluja vsepovsod! Na ta slavni dan pa nič. V meni je bilo vse tako plitvo. Najprej sem bila razočarana - prehitro, ker v resnici se je ta praznik podaljšal še v naslednji dan. Bog me je najbrž hotel samo malo umiriti, da bi bila pripravljena sprejeti to, kar mi je razkril za tem.
To sporočilo naj ostane skrivnost, ker tudi sama še vedno povsem ne dojamem. Lahko pa rečem: naj se skrijejo vsi milijonarji, vse Loterije in Jackpoti pred Božjimi darovi!!!
O, da. Pripravljena sem. Kot vsak, ki se končno in enkrat za vselej odpre Bogu in je kot gorčično zrno, ki….
“Takšno je kot gorčično zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.”
Kristus je vstal! Kaj čakamo mi??
Vstanimo.