Temelj in trdna opora
Poskušamo vse živo, tavamo, ko iščemo tisto nujno potrebno trdno oporo in temelj, kar pa lahko dobimo samo v Bogu. Življenje z Bogom je torej samo vprašanje časa. In naše privolitve.
Spoznala sem, kako je z odraščajočim človekom. Na nek način vse življenje rastemo. Pri tem pa potrebujemo trdno oporo. V dobi otroštva in odraščanja je to družina.
V današnjih časih, ko se osamosvajamo kasneje, je mogoče tu še malo večja zmešnjava. Dolgo časa se zanašamo na starše, preden sploh pomislimo, da je že čas, da se od njih ločimo. Tega niti ne opazimo, ker smo tako zaposleni s šolo, študijem, kasneje z ustvarjanjem lastne družine in doma… Če nam gre dokaj po maslu, sploh ne opazimo, da bi morali v svojem življenju kaj spreminjati.
*Seveda je še veliko situacij, ko ljudje že zgodaj - v otroštvu nimajo prepotrebne opore družine. Družina (oče, mama, otrok) je najnujnejše, kar človek potrebuje v prvem obdobju svojega življenja. To je pogoj za optimalen razvoj.
Tisti, prikrajšani za to pravico, začnejo iskati v svetu oporo, ki bi nadomestila to, kar jim primanjkuje. Da bi zapolnili praznino. In to takrat, ko sploh še niso dovolj zreli za to. Ob prvi priložnosti; npr. ob prehodu v srednjo šolo, ali še prej, če dobijo neko družbo, v katero so sprejeti pa ne glede na to, ali je ta družba dobra, ali ne.
Pa se vrnimo na prvo skupino. Počasi se stvari ustalijo in ni več tega vznemirjenja, kot prej. Tudi zaljubljenost je že davno minila. Nasveti staršev nam gredo počasi na živce, ker opazimo, da pa smo vendar že dovolj stari in priskrbljeni, da lahko razmišljamo s svojo glavo. Delajo se premiki. Torej zdaj se hočemo končno odcepiti od svojih staršev. Kje pa bomo v nadaljevanju iskali to trdno oporo, temelj svojega življenja, pa je veliko vprašanje. (Razen, če smo tisti, eden in edini trdni temelj že spoznali in ga ohranili.) Partner ne more biti ta, ki bo zadovoljil vse naše potrebe (še svojih ne zmore), ker je pač človek in noben človek ni 100%. Zato je pretirano naslanjanje nanj, zanj obremenjujoče. Na tej točki se zaradi razočaranja lahko zgodijo celo skoki čez plot, ločitve… Samo zato, ker nekdo ne more najti v svojem partnerju tistega, kar mu lahko da samo Bog. Seveda pa to ne pomeni, da se verni ne ločujejo in ne varajo - ti ravno tako niso slišali Boga. (Seveda pa s tem nikogar ne obtožujem in verjamem, da so to zelo težke zgodbe.)
Ponudba nadomestkov je velika. In prav zato je tudi možnosti, da zabredemo polno. Bog pa je edina sigurna in prava pot. Hudiču se zaradi naše zaslepljenosti ni treba veliko truditi, saj je Cerkev že spravil na slab glas. Vse je tako rekoč že vnaprej pripravljeno.
Hudičevi triki so, kako smrt zaviti v nek lep papir z veliko svetlečo pentljo. Vse pot pretvezo dobrega – solidarnosti, sočutja, pomoči, osebnostne rasti (brez Boga) itd. Tipično zanj. Tako tipično, da je že prav banalno.
Sem spadajo tudi razne ideologije. Trenutno je to seveda lgbtqia+ lobi. Priporočam, da prisluhnete pričevanju (v angleščini). Kratek povzetek: “Mama, to je tvoja krivda. Ti si mi spremenila ime.” Ta mama je želela svojemu sinu samo dobro, ko so določili, da naj bi bil ta sin dejansko punca.
Potem evtanazija, splavi… celo vojna. Pa tudi prepričanje: »Vse zmorem sam, če le dovolj verjamem vase in svoje sanje. Boga ni, je samo vesolje.« Ponujajo se nam tudi tudi razne terapije, ki skrivajo duhovno podlago, vedeževanja in tetoviranje, ki je danes tako zelo aktualno… in še bi lahko naštevali. Če hudega duha poslušamo, smo hitro taki, kot starozavezno izraelsko ljudstvo, ki je 40 let tavalo po puščavi. Dokler niso vseeno prišli v obljubljeno deželo, ki jim jo je pripravil Bog.
Tudi mi. Poskušamo vse živo, tavamo, ko iščemo tisto nujno potrebno trdno oporo in temelj, kar pa lahko dobimo samo v Bogu. Življenje z Bogom je torej samo vprašanje časa. In naše privolitve.
Verni, ali ne, ljudje ne poznamo odgovorov. Bog nam daje odgovore in napotke za srečo in varnost v življenju. Če ga poslušamo, ne zabredemo. Če ga preslišimo, oz. nočemo upoštevati, On še vedno vztraja. Vztrajal bo do konca, med tem pa se nam dogajajo stiske in težke situacije, ki so posledica tega, da smo preslišali Njegovo svarilo, da rinemo v napačno smer. Če rinemo k prepadu, bomo vanj padli; če smo zaslepljeni sami s sabo, ali če nas vodijo slepi. Bog kliče, toda, če ga ne poslušamo, mar je On kriv, da smo padli v ta prepad?
Je torej Bog kriv za vojne, za slabe zakone, za samomore, za depresije, droge, kriminal…? Hudi duh je že od začetka med nami. On dela vse to, ko sploh opazimo ne in zato rabimo Boga! Ne gre drugače.
Gospodove oči bedijo nad tistimi, ki ga ljubijo; on je mogočen ščit in močna opora, zavetje pred vročino, senca v opoldanski pripeki, varstvo med spotikanjem in pomoč pred padcem. On dviga duha, daje zdravje, življenje in blagoslov. (Sir 34,16-17)
Kaj pa ženske? Poročimo se. Rodimo otroke. Tudi pri vzgoji imamo kar večinoma odločilno vlogo. Mogoče vedno več. Mogoče celo tako močno, da marsikatera svojega moža in njegovo očetovsko vlogo izpodriva. Največkrat prav nevede. Počuti se izčrpano in velikokrat se ji zdi, kot da je za vse sama. Odgovoren moški mora sprejeti svojo vlogo in jo bo, če ne bo te vloge prevzela ženska. Če to ni urejeno, ne bo imela časa za nič. Mož pa se bo počutil nekoristnega in od svojega doma odtujenega.
Mogoče se bo pritoževal preden se bo soočil s svojo odgovornostjo. Ampak nič za to. Odrasel je. Oče je. Naj sprejme svoj del odgovornosti.
Tudi očetje imajo pomembno vlogo v družini.
In kaj se zgodi? Ženska lahko zadiha. Se razume, da tega ne sme izkoriščati, ampak mislim, da se po večini ni kaj bati glede tega. Skratka, ob sočutnem dogovoru med možem in ženo bi morala oba najti čas tudi zase. In ja - tudi za duhovnost. Tako bo družina drugače, bolje zaživela.
Občutek imam, da se mame velikokrat podzavestno kar nekako poistovetijo s svojimi otroki, še posebej z majhnimi. Ves svoj prosti čas posvetijo njim. Kot, da morajo pozabiti nase, ali kot da je njihova edina sreča v njih. Še celo molitev vedno delijo z otroki. Prav je, da družina skupaj moli. Ampak še kako potrebna je osebna molitev na samem. In to ne samo na vsake toliko časa. Vsak dan potrebujemo to.
Vsak dan pa je tudi služba. Poleg dela z otroki in gospodinjstva, drugih obveznosti… vse brez premora. Po določenem času začnejo opažati, da komaj preživljajo tak tempo, a ga ne ustavijo.
Rešitev pa je blizu. Potrebujemo Boga, kot trdno oporo v svojem življenju. Ne, kot obveznost. Potrebujemo čas za svojo dušo. Bog nam bo po tem, ko bomo z Njim tesneje povezani, tudi povedal, ali je služba, ki nas izčrpava res pot, po kateri nas hoče voditi.
Le pri Bogu se umiri moja duša,
kajti od njega je moje upanje.
Le on je moja skala in moja rešitev,
moja trdnjava: ne bom omahoval.
Pri Bogu sta moje rešenje in moja slava,
moja močna skala, moje zavetje je v Bogu.
Ps 62, 6-8
Zdi se, da svet Dobrote in Resnice ne sprejema. Luči ne sprejema, ker ima raje temo.
In hkrati ne sprejema žalostnih obrazov. Jih ne vidi. Sprejema samo "uspeh, srečo in popolnost". Iščejo popolnost v najbolj nepopolnih stvareh. Svobodo v verigah ter ljubezen in resnico v zablodah.
Včasih se zdi, kot da ostajam sama s “svojo” resnico. Zdaj ima vsak svojo resnico. Laži naj ne bi bilo. Je moja, tvoja, njegova…“resnica”. Razlike med dobrim in zlem naj ne bi bilo. Kako idealno skrivališče za satana. Zlo se enači z dobrim. Oh, kako sodobno-nazadnjaško.
Kako naj nas Bog reši, če ne tako, da nam pokaže kaj je zlo, da bomo potem prepoznali dobro?!
Ne boli ljubezen. Boli zavračanje ljubezni.
Tukaj je vabilo zate!
Ta spletna stran se neprenehoma dopolnjuje in pri tem lahko SODELUJEŠ TUDI TI.
Vabim te, da mi zaupaš svoja vprašanja, pomisleke, ali pa odgovore.
Imaš kakšno zgodbo, ki bi jo želel deliti z bralci? PIŠI MI.