Kje se “skriva” Bog?

Vojna, nedolžne žrtve, epidemija, naravne katastrofe ... Ko pomislim kaj morajo ljudje preživeti, če sploh preživijo, postanem res žalostna.

Vsak dan nove slabe novice. Grešnost na svetu tako narašča, da se ta pokrovka že močno dviguje in samo še čakamo, kdaj bo prekipelo.

Kaj pa Bog? On je vsemogočen... zakaj potem...

Nehajmo že žalit Boga!!!

Kaj ni že dovolj? Vsi smo krivi za vse to. Tudi naši grehi, ki so navsezadnje Jezusa že pribili na križ. Vsak ima svojo vest, za vse tudi veljajo Božje zapovedi in Bog zanesljivo ne naroča greha.

Bog pa je potrpežljiv do vseh…

/.../On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim./Mt 5,45

In Bog pač dopušča. Včasih se zdi, kot da se je skril, da se igra skrivalnice…

Toda ljudje čutijo naše molitve in Božjo podporo, tudi, ko je zelo težko.

Pa vseeno se vsi sprašujemo zakaj se ponavljajo vojne in vse težke stvari v življenjih mnogih. Ljudje smo očitno taki, da dojamemo svoje napake in dobimo željo in tudi voljo za spremembe, ko se posledice pokažejo in nam povzročajo trpljenje. Smisel trpljenja pa lahko opišemo kot porodne krče, ko se v duši rojeva Bog. Zato mislim, da je lahko preizkušnja tudi priložnost.

Sama imam zanimivo izkušnjo,

preko katere me je Jezus naučil kar nekaj stvari in se mi razodel kot Bog, ki je vedno z nami, se zlepa ne razjezi, ampak je usmiljen in nadvse rad pomaga.

Nekega dne sem naredila majhno napako. Duhovno sem zaznala, da se nekdo jezi name in mislila sem, da je to od Boga. Bil je moj čas za molitev in še, ko sem molila, sem čutila to jezo in postala nejevoljna in sitna, ker naj bi se Bog jezil name zaradi tako majhne stvari.

Po tem začutim v sebi nežen Jezusov glas, ki mi pravi: "Zakaj se jeziš name?" Odgovorila sem: “Zato, ker se Ti jeziš name.” Za tem občutim, kako je ljubezen vstopila vame. Takoj sem spoznala, da sploh ni bil On tisti, ki se je jezil! Rekla sem si, da bom poskusila zmolit še tri Zdravamarije in občutek je bil popolnoma drugačen. Usedla sem se zunaj na klop in se zazrla v tla.

Po tem pa mi Jezus spet spregovori:

"Kaj si odkrila?" Pri besedi odkrila, sem v travi zagledala lesen križek, 2 cm velik, ki sem ga pred časom izgubila.

Kaj vse sem odkrila, sem se še dolgo spraševala, ker odkrivam še zdaj. Tisti mali leseni križek sem že prej iskala, ampak iskati ga v travi bi bilo skoraj tako, kot če bi iskala šivanko v senu.

Včasih se res zdi, kot da se Bog skrije kot šivanka v senu, pa vendar je tam! Tukaj je, vedno med nami, čeprav Ga včasih komaj zaznamo. In vedno pomaga, kljub naši jezi, našim grehom…, samo verjeti moramo v Njegovo dobroto in Ga spustiti v svoje življenje. Spoznala pa sem še eno izmed zvijač hudega duha; ta nam hoče predstaviti neresnično podobo Boga, pravzaprav prav nasprotno, kakršen v resnici je.



Previous
Previous

Tukaj in zdaj

Next
Next

Ne boj se!