Stopnička k Bogu: Sprejmi se
Vemo, da Bog hoče, da smo srečni. Kaj nas bo osrečilo – ne vemo. To ve samo On.
V Njegovem načrtu za nas ni drugega, kot tisto, kar nas bo pripeljalo do veselja, do polnosti in večnosti – domov. To je pot, ki nam jo On kaže. Daje pa nam svobodno voljo, da lahko izberemo tudi svojo lastno pot. Vendar to ni tista, za katero smo se rodili.
“Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje.” Jer 29,11
Jaz raje zaupam Bogu, kot sebi, ker ima pač boljši razgled kot jaz. 😉
Ko ti Bog pokaže smer, kjer že lahko bolje in jasneje vidiš svoje poslanstvo, se ti zdi, kot da boš poletel. Navdušenje traja nekaj časa. Razvijaš to idejo in vse se zdi tako popolno. Na kar se pojavi strah. Od kje se je ta kar naenkrat vzel?! Mogoče zaradi okoliščin, dosedanjih izkušenj, pogosto pa ravno iz neodobravanja okolice, že iz njihovih sumničavih pogledov… Ampak kaj, če imajo oni prav in se jaz motim? Kako naj vem? Velikokrat pravimo: Poslušaj srce. Že res, ampak kljub temu smo lahko zavedeni. Če že morem: Ja, hudi duh je spet tisti, ki nas bega v našem prizadevanju za dobro, ali pa nas zavaja in vodi v zablodo. Prosimo Boga za razsvetljenje. Razločujemo na podlagi svojega notranjega miru. Nekako moramo začutiti pravo ravnovesje.
Zato pa sem jaz tako hvaležna za dobre duhovnike, ki te sprejemajo z odprtimi rokami, kadar to potrebuješ. Sama imam rednega spovednika; duhovnega spremljevalca, ki mu vse zaupam. Jezus mi je namreč že velikokrat dokazal, da prav On govori po župniku.
Pri prepoznavanju Božje volje pa nam dnevno pomaga Sveto pismo in seveda, molitev, zakramenti...
Vse to nam je v pomoč, da se nazadnje in vedno lahko zatečemo v svoje srce, kjer nam Bog tiho šepeče besede, ki nam jih nobene knjige ne morejo razodeti. (Potuj v svoje srce s pomočjo te meditacije.)
Zato sem sigurna, da sem na pravi poti. Torej kaj me še vedno moti? Tokrat strah pred reakcijo okolice. Ne bojim se toliko, da bi to vplivalo na moje odločitve, pa vendar; čutim da me ta strah hromi.
Kmalu, se mi zadeva razjasni: strah se je pojavil samo zaradi neke moje lastnosti, ki sem jo zavračala. Če pa ne sprejmem sebe, ne sprejmem Boga, ki me je ustvaril s to mojo pomanjkljivostjo vred. In seveda, če ni Boga, ni ljubezni. Od tu rek, da moraš najprej vzljubiti sebe, da lahko potem še druge. (In, da bodo drugi tebe.) S tem zavedanjem se je strah razblinil. In pomanjkljivost se je v nekem oziru celo izkazala, kot dobra lastnost!
Pomanjkanje ljubezni se nam kaže na vsakem koraku.
Razsežnost problema ne-sprejemanja samega sebe je lahko velika. Če nas že v otroštvu drugi niso cenili, potem tudi sami sebe ne znamo. In dokler se tega ne naučimo, se nam ta primanjkljaj kaže na vsakem koraku. Pomanjkanje ljubezni povzroča pomanjkanje ljubezni.
Seveda pa me misli že vlečejo tudi na družbeni problem. Včasih se mi zdi, kot da večina stoji v eni vrsti in čaka na srečo. In vsi od teh strmijo za nekim določenim načinom življenja. Malo kdo pa si upa izstopiti iz te vrste in raziskati Božji načrt, ki je bil pripravljen posebej zanj.
Sprašujem se: bi še bilo toliko nestrpnosti in sovraštva v svetu, če bi si ljudje upali živeti svoje življenje - svoj poklic? Naučiti se moramo sprejemati in ceniti svoje življenje. In seveda tudi življenje drugih.
Bog pa nam vedno pomaga stopiti iz začaranih krogov. Kako dobro je, da ljubezen ni pojem, ampak da Ljubezen živi! Ker ljubezen je Bog! in prav tu nastopi On. Že znamo sprejemati Njegove darove?
To je že ena stopnička k Bogu. Če ga hočemo res čimbolj sprejeti v svoje življenje, moramo sprejeti sebe.
To pa nam bo uspelo ob zavedanju, da smo od nekoga ljubljeni brezpogojno, prav taki kot smo. In kdo nas edini lahko tako ljubi? Nihče drug, kot Bog! Saj nas je On ustvaril take in nas postavil v določene okoliščine, ki nam povzročajo veselje in skrbi in nas silijo k napredku ter nas oblikujejo v osebe, kakršne nas Bog potrebuje tukaj in zdaj!
Vsi smo drugačni, vsi unikatni.
Kdo sem? Za kaj sem bil/a ustvarjen/a? Kaj me zabava, kaj osrečuje, zaradi česa se iz srca nasmejim?
Naj te ne zavede: razvratno življenje, kletvice in podobno ne more spadati v to kategorijo. Češ, to pač sem. NI RES. Ustvaril te je Bog, ki je del tebe, zato z grehom, ki žali tvojega Stvarnika, posredno škodiš sam/a sebi. In taka dejanja definitivno ne opisujejo tvoje osebnosti.
Če se hočeš zares spoznati, lahko to storiš le v Ljubezni! Gradi na odnosu z Bogom, to je edina zanesljiva pot.
Če se hočeš vzpenjati po stopničkah, ki vodijo bližje k Bogu, te vabim k prebiranju še ostalih blogov.
Skrivnostno in resnično, Življenje vabi, ali da prisluhneš meditacijam.
Na instagramu in facebooku lahko odkriješ mojo prav posebno izkušnjo, glede na zgornjo temo, ki je lahko spodbudna tudi zate. 🤗
Tukaj je vabilo zate!
Ta spletna stran se neprenehoma dopolnjuje in pri tem lahko SODELUJEŠ TUDI TI.
Vabim te, da mi zaupaš svoja vprašanja, pomisleke, ali pa odgovore.
Imaš kakšno zgodbo, ki bi jo želel deliti z bralci? PIŠI MI.