Polnočni navdih

... Ko pogledam v ogledalo, se nasmehnem in jo lepo pozdravim: Hey, beauty. Pa ne iz samovšečnosti, ampak zgolj v podporo tej tako krhki, a hkrati tako močni ženski. Preutrujeni in tolikokrat zlomljeni zaradi neprestanih bojev in hudičevih prevar. Saj bi že obupala, a kaj ko tako ljubi svojega Ženina. 

In vse to samo zato, ker hoče ljubiti Njega, za katerega je bila ustvarjena. Njeno srce je pač sprejelo Najvišjega.

Najčistejšo in najpopolnejšo; sveto Ljubezen. 

Neke noči jo predrami in njeno dušo dvigne k svojemu Srcu. Tam je bilo vse, kar je iskala in si hrepeneča po svojih naporih tako močno želela. 

Tam je bil mir in hrana, ki jo potrebuje. 

Malo jo je zadržal v sebi... In duša je polna ljubezni ponižno in roteče prosila, naj je ne pošlje več nazaj na bojno fronto, naj ji da počitka... 

A spoznala je, da ni sama in tudi, da v tem ni samo zaradi sebe in da bo nekoč za to nagrajena. 

Pogled na Križanega potolaži... On je huje trpel. In svoje trpljenje pridružim Njegovemu. On sam me je spodbudil k temu. Počastil me je s svojim zaupanjem. 

Lahko bi se temu odrekla in živela, kot vsi. Povsem svobodna sem v tem… 

A potem ne bi bilo več tako polnega, presenetljivega, razburljivega...

srce bi bilo spet, kot včasih... in potem...

mogoče ne bi več čutila te ganjenosti nad svetostjo življenja,

nad Božjim Življenjem in Njegovimi deli.

Nad bujnostjo rastja te zeleneče in cvetoče Ljubezni, za katero se borim

za svojo dušo in za svet. 

KER TAKO LJUBEZEN LAHKO ZAČUTIMO SAMO ZELO, ZELO BLIZU... BOŽJEGA SRCA.

"Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti." Iz 41, 10