Zaradi tega sem vztrajala

Mislim, da bi vedno znova morala govoriti o tem…

Po preplezani visoki gori, sem ga končno dosegla. Prečkala sem nevarne poti, ognjena jezera, strme, trnjeve poti, temačne in nepregledne predele. Res, izgubila bi se že zdavnaj, če me v vsem tem ne bi vodila Luč.

Živim v raju, ki sem ga iskala.

Všeč mi je tu, v Božjem kraljestvu. To ni pravljica. To je povsem resnično življenje. To ne pomeni, da nikoli več ne bom trpela in da mi nič ne bo treba delati. In to ne pomeni niti tega, da bi morali drugi vedeti, da tako čutim. Raj ni v tem, da te drugi vidijo vedno srečnega.

Vse to pišem zgolj za Božjo slavo.

Raj je v srcu. In tu ni dvomov.

Rajsko je to, da se mi ni treba živcirati za nič. Pa vendar moram vklopiti razum in se zorganizirati, ker sem tega sposobna, verjamem v to! V svojih prizadevanjih sem blagoslovljena.

Pomanjkanja ne čutim.

Obilje je celo v tem, da zdaj še nimam vsega, kar si želim, to pa zato, da imam ravno zaradi tega smisel v življenju. Veliko bom še morala napredovati in se naučiti. In skladno s tem bodo prišle tudi ostale dobrine.

Bogastvo pa je predvsem duhovno.

V raju živim; raj pa je Bog sam. Vsakodnevno mi daje vedeti, da je z mano. Vsaka stiska je prah pred mojim veličastnim Gospodom.

Boji se še dogajajo, a vem, da bom zmagala. Biti moram pogumna, ker z Jezusom vedno zmagam. Vedno.

In ko si Ga želim še bližje, usliši mojo željo. To je nekaj presežnega. Presega moja čustva in vse moje bitje. Bog je Ljubezen, ki se nam daruje. Hrepeni po človeku, vendar nam daje toliko, kot smo sposobni sprejeti.

Ne zdi se mi, da sem vredna toliko, kolikor mi Bog daje v zameno za to malo žrtev, ki sem mu jo darovala. Sebe. So skrivne obljube in je že tudi več, kot to. Opazujem korake uresničevanja njih.

Kaj mi sploh manjka??

»Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče;

k vodam počitka me vodi.«

Ps 23, 1-2

Na petkovo sončno in toplo jutro pišem pod lipo in gledam sosedov pašnik in živino. Sliši se nežno zvončkljanje in brenčanje čebel.

Zvrhana gajba sliv bo danes postala marmelada in sok. Do večera naj bi bila pobeljena še Tamarina sobica.

To, kar danes zmoremo, me osrečuje.

In ni trenutka, ko v sebi ne bi čutila Svetega Duha. Živim v LJUBEZNI in tako sem vedno zaljubljena.

To je raj.

Kako se je vse začelo?

Bog me je poklical v življenje.