Vzponi in ravnine

Ljudje radi primerjajo življenje z vzponi in padci.

Jaz ga raje primerjam z vzponi in ravninami pri plezanju na goro.

Vzpone si predstavljam kot trud, napore, trpljenje, preizkušnje. Ker med tem, ko nekako lezemo naprej, vendarle pridemo nekam, pa četudi je zelo strmo. Ne ostanemo na isti točki, ker je za nami izkušnja.

Ravnine pa so to, kar po navadi poimenujemo "vzponi"; ko vidimo, da smo nekaj dosegli, da nam je lažje. Ampak na tej točki ne napredujemo, tu le počivamo in uživamo ob pogledu navzdol, kaj vse smo že pogumno prehodili.

Če smo na tej poti upoštevali svojo vest, svoje srce, intuicijo…, smo na pravi poti. Mogoče naletimo tudi na "izziv", da odkrijemo, kdo je bil ves ta čas z nami, da nismo zašli. To je življenjska prelomnica. On nam pokaže vrh te gore.

/Vstani, zasij, kajti prišla je tvoja luč in Gospodovo veličastvo je vzšlo nad teboj./ Iz 60,1

Kdo bi rekel tik pred koncem; ne, vrha pa nočem osvojiti?

To bi pomenilo zavrnitev veličastnega zaključka tega potovanja. Pomenilo bi zavrnitev Božje ljubezni. Torej, če nočeš na vrh, lahko greš samo še navzdol.

Če se sprašuješ, kaj to pomeni zate, kaj vse moraš zdaj naenkrat storiti, popraviti... se samo pomiri. Nič drugega, kot do zdaj: samo odpri srce za Ljubezen. Mogoče lahko za začetek storiš en korak in rečeš: "Bog je Ljubezen." Če nisi v to prepričana pa Ga vprašaj. In počakaj, bodi čuječa. Kaj ti govori srce, o čem zadnje čase razmišljaš...?

Vedi, da Bog od tebe ne bo pričakoval ali zahteval tega, kar ti ni všeč. To dela hudi duh. Če poslušaš srce, poslušaš Boga.

In Cerkev? Jaz Cerkev ne jemljem kot obveznost, ampak kot velik dar in pomoč na tej poti. Zaupaj in pusti, da te vodi Sveti Duh.

/Prav tako bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja./Lk 15,7