Duhovni boj

Duhovni boji... ta pojem mi je že dobro poznan, pred mojim spreobrnjenjem pa se sploh nisem zavedala, da to obstaja. Ampak še kako obstaja! Vsi to doživljamo; vsi, brez izjeme.

Ena šibka točka, en žalosten, težak dogodek, ki ga čustveno ne obvladujem in že smo tam. Na prizorišču gladiatorja.

...vse oči so uprte vame in v nasprotnika. Nadenem si vso božjo bojno opremo. Z mano je Bog, ki mi pomaga, če ga le spustim zraven. Z zaupanjem Vanj in Njegove svete, sem v veliki premoči. Ampak moram se boriti. Proti malodušju, jezi, nerealnemu razmišljanju, škodoželjnosti, bogokletju...

V meni je tesnoba, najraje bi se predala in jokala. Ampak vem, da bi si tako pokvarila cel dan, posledično še vsem okoli sebe. Hudi duh hoče popačit moja čustva in moje bistvo. Hoče me oddaljit od Gospoda, ki me ljubi.

Spoznala sem že nedolžno veselje in hočem ga nazaj!

Bog me spodbuja, hudič pa sproti ugaša vsak plamenček veselja, ki se prižge v meni.

Mirno zamotim otroke, da se lahko umaknem; grem npr. čistit kopalnico 😉 (Ko pa imam svoj čas za molitev, mi preko le te Bog vedno najbolj pomaga in pomiri.)

Zraven si prižgem glasbo in se poskusim spomniti na lepe in navdihujoče trenutke. Zatiram hudičeve laži, da se Bog jezi name ali kaj podobnega. Že premorem en nasmeh. Čutim, kako Boga ta nasmeh razveseli. Še naprej me spodbuja in se bori z mano. Kmalu začutim olajšanje, tesnoba izpuhti. Zaplešem in zapojem! Hudiča sem premagala. Ljubezen ga je premagala v sodelovanju z mano. 1:0 zame!

Ostala sem brez slabe vesti in počastila sem Boga!

/Zato sezite po vsej Božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati. Stojte torej prepasani okolij ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti, in z nogami obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru./Ef 6,13

O temi razločevanja duhov, sem se razgovorila na tukaj.