Osvobajanje: odnosi
Ko z Njim tako vztrajamo, se nam bo zgodila ta svoboda! Za tolažbo ne bomo več iskali drugih ljudi, ki že tako nosijo svoja bremena. Popolno tolažbo in vso podporo nam lahko da le Bog.
Bistvene korake na poti osvobajanja lahko spoznaš na blogu Skrivnostno in resnično.
Kofetkanje, klepetanje, zabave... Koliko tega zares potrebujemo? Kaj pa izpovedovanje svojih problemov prijateljem - koliko nam to zares koristi? In zakaj smo tako odvisni od odobravanja ljudi?
Kako daleč smo od točke, ko sami potrebujemo pomoč, do točke ko bomo mi v pomoč drugim?
Ljudje smo družabna bitja in včasih res potrebujemo drug drugega. Pomagamo si preko različnih poklicev, ki jih opravljamo, ali pa dobrodelno. Pomagamo, ko je nekdo v stiski in potrebuje nekoga, ki bo poslušal, ki mu bo v oporo in tolažbo.
Lahko gre tudi za tujca…
Se ti je kdaj zgodilo, da si se z nekom srečal »naključno« in so bili trenutki s tem človekom neverjetno koristni? S to osebo si se kar takoj ujel in se povezal.
Zakaj se včasih zgodi tako srečanje?
Izkušnje so me naučile, da gre pač za Božjo voljo, za dogodek, kjer je Bog močneje deloval; je izrecno želel, da se zgodi, zato je v tem veliko blagoslova. Nekateri pravijo, da je kot, da bi tega človeka poznali že vse življenje, pa čeprav sta se mogoče srečala prvič. V tem srečanju je prav gotovo Bog med njima in tu lahko občutimo Njegovo očetovsko skrb.
To pa ne pomeni, da se bo to ponovilo naslednjič, ko bi se srečali s to osebo. Enkrat nam Bog spregovori preko enega, drugič preko kakšnega drugega človeka.
Ko iščemo bližino, pravzaprav iščemo Boga.
Bog nam daje svobodo. Ko pa je človek svoboden in je poln zaupanja, lahko zdrži tudi v samoti, v preziru okolice ali kakršnem koli pomanjkanju. Bog je je z nami.
Torej, da se vrnem na začetek; prav je, da pomagamo in sočustvujemo z nekom, ki nas res potrebuje. A še najboljše je, da zase (in v molitvi tudi za druge) iščemo pomoč pri Bogu. Molimo. Berimo Božjo besedo, prejmimo zakramente...
Bodimo čuječi in zaupajmo.
Vesela sem, da lahko rečem, da je Bog zame na prvem mestu. To pomeni, da ga iščem na vsakem koraku, v vsakem človeku, v naravi, v dogodkih... hočem se pogovarjati z Njim, še posebej, ko čutim, da nekaj pritiska na mojo dušo in vedno mi odgovori. Ker čutim najino ljubezen, hočem delati, kar je Njemu všeč. Bog mojo dušo nahrani in mi daje razumeti, kar je zame pomembno. Tako se tudi ne opiram več toliko na ljudi in ne iščem potrditve iz okolice.
To je še ena stopnička do Boga. Zdaj sem mu zaupala še več. Vsakič, ko se odpovem neki svoji navadi, ali navezanosti, se odpovedujem tudi sama sebi in svetu. Le tako se lahko vedno bolj odprem za Boga. Obenem pa sem lahko bolj "jaz" in tako tudi bolj sproščena med ljudmi. Jezusova ljubezen pa se preliva iz mene na okolico.
“Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala. ”
Zaupaj Bogu in poleti!
Vsak trenutek je lahko produktiven; vsak je pomemben. In kot vse ostalo, lahko tudi svoje druženje prilagodimo Božji volji. Tako bo On uredil naše nezdrave odnose do bližnjih.
Tudi, ko to storimo, bo seveda še vedno čas za zabavo in za sprostitve, saj Bog ve, da to potrebujemo. Vendar pa ne bomo več odvisni od tega.
Tukaj je vabilo zate!Ta spletna stran se neprenehoma dopolnjuje in pri tem lahko SODELUJEŠ TUDI TI.Vabim te, da mi zaupaš svoja vprašanja, pomisleke, ali pa odgovore.Imaš kakšno zgodbo, ki bi jo želel deliti z bralci? PIŠI MI.