Zakaj Bog dopušča trpljenje?
Pogosto se pojavljajo dvomi pri veri v Boga ravno zaradi nerazumevanja trpljenja. V čem je smisel in razlog, zakaj ga Bog, ki je tako dober sploh dopušča? Delim tudi svojo izkušnjo na poti odkrivanja teh odgovorov. Tukaj.
Poskusila bom odgovoriti na najpogostejša vprašanja na preprost način; kakor sem sama dojemala pri poglabljanju v duhovnost in Življenje.
Odkupil je naše grehe, ker je sprejel trpljenje, ki je posledica zla.
Bog je preko trpljenja greh premagal in ga obrnil v dobro.
Trpljenje je vmesni člen med grehom in odrešenjem.
Vsako trpljenje, pridruženo Jezusovemu trpljenju odrešuje tvoje življenje in svet!
Zato je vsaka trpeča duša vredna spoštovanja.
Vseeno pa ne gre za to, da bi iskali trpljenje, ampak Božjo voljo, ki je vedno za naše dobro.
-
Sama pri tem vprašanju vedno najprej pomislim na raj, Adama in Evo. Tam se je greh začel, ko ju je kača zapeljala. In izgnana sta bila iz raja. Preden se je to zgodilo, ju je Bog opozoril, a ga nista poslušala. Kakšna škoda in kakšen padec. Raj je bil zapravljen.
A kar sta ona dva zapravila, nam je bilo spet pridobljeno po Mariji in Njenem Sinu, Jezusu. On je naš Zveličar in brez Njega ne bi mogli vstopiti v raj, ki nam je pripravljen.
“V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor?” Jn 14,2
Raj pa lahko že zdaj najdemo v Božjem Srcu.
Od prvega greha naprej je na svetu trpljenje. Bog človeku vedno naroča to, kar je zanj dobro. Človek pa po svobodni volji posluša tistega, ki ga hoče: Boga, ali »kačo« – hudiča.
Trpljenje je torej posledica zla in greha. Res je, dopušča ga Bog, čeprav nas je ustvaril v veselju za veselje; v raju za raj.
Bog je Ljubezen in ljubezen je svobodna. In to svobodo daje človeku. Ob tem pa Bog vedno opozarja človeka, preden naredi greh. Če ne bi imel človek možnosti izbire med dobrim in zlem, to ne bi bila svoboda. Bog si želi, da bi človek izbral dobro. Ampak se ljudje še prevečkrat ujamemo v hudičeve zanke.
Tudi to človekovo naivnost in nevednost Bog razume, zato On ostaja zvest, tudi ko tonemo. Med »potapljanjem« pa se dogajajo grehi in s tem se širi zlo.
Kako ga prekinemo? Odločiti se moramo za Boga in nekaj temeljito spremeniti v svojem življenju: iskati Boga na vsakem koraku.
-
Bog dopušča tudi to, da spoznavamo posledice svojih ravnanj. To naj bi nas privedlo bližje k Bogu. V dobrih časih namreč težko opazimo, da nam sploh kaj manjka. Takrat ne pogrešamo Božje pomoči. V trpljenju pa se nam oči odprejo. Končno razumemo da sami ne zmoremo in da potrebujemo Boga.
Kaj pa krivični, zločinci, hudodelci? Zakaj se nam večkrat zdi, da oni živijo lahkotno in brez “zaslužene” kazni? Mi ne vemo, zakaj se obnaša nekdo tako, kot pač se. Ampak Bog pozna okoliščine vsakega človeka. Lahko je nekdo vse življenje doživljal zlo, ki ga potem zaradi svoje ranjenosti še sam počne. Bog pa je potrpežljiv; daje mu čas za spreobrnitev. V tem času ga neprestano kliče in mu ponuja pomoč. Do smrti imamo še vsi možnost spreobrnjenja – to nam ponuja Božje usmiljeno Srce.
-
Zlo je na svetu, ampak močnejša je Ljubezen. Bog je z nami in nam pomaga v vseh situacijah. Nekdo, ki je tesno povezan z Bogom bo trpljenje doživljal povsem drugače. Če bo zaupal, da ne ostaja sam in da Bog vse obrača na dobro in nam v prid.
Tako se zgodi, da iz težke situacije vstanemo močnejši, modrejši… bolj zreli. In v nas je več Ljubezni, če smo vztrajali v zvestobi. Ko pa v težkih trenutkih trpljenje darujemo Bogu, se to spremeni v blagoslov. Vse deluje, kot močna molitev. Naše trpljenje namreč pridružujemo Kristusovemu in ga darujemo za tiste, ki potrebujejo Božjo pomoč. Sami pa prejmemo moč in tolažbo, da lažje prenašamo svoj križ.
Bog naredi trpljenje koristno in ga dopušča, ker sprejemanje in darovanje le-tega prinaša svetu ljubezen in mir. Ob tem se spomnimo na svetnike in mučenike, ki imajo pomembno vlogo pri Božjem odrešenjskem načrtu.
Prvi med njimi je bil Jezus Kristus; Božji Sin. Bog si je izbral najhujše možno mučenje v zgodovini človeštva - križanje in še vse hudo pred tem. Dal nam je zgled v sprejemanju trpljenja in nam pokazal, da On težo vsakodnevnega trpljenja obrača v dobro - v odrešenje.
-
Jezus Kristus je Božji Sin. Mi vsi pa smo Božji posinovljeni otroci. S trpljenjem ni bilo prizaneseno niti Jezusu, ker je On tako vzljubil nas grešnike in nas hotel odkupiti s svojo smrtjo. In to se je tudi zgodilo. Ravno s trpljenjem nam je utrl pot v večno življenje.
Če že je zlo na tem svetu in z njim trpljenje, ga je Bog osmislil tako, da ga je naredil odrešujočega.
Zakaj otroci? Zakaj pa odrasli? Nas odrasle Bog kaj manj ljubi, kot otroke? Si trpeči zaslužijo trpljenje? Tudi odrasli so dobri in velikokrat prav nedolžni pa kljub temu trpijo. Je pa žrtev nedolžnih otrok gotovo najbližja Kristusovemu, zato vsi trpeči, z otroki na čelu z Jezusom rešujejo ta svet.
Je pa res tudi to, da je človeku naravno, da čeprav že v otroštvu, mora spoznavati svet okoli sebe in se tako pripravljati na samostojno življenje in se učiti tudi preko težkih situacij. Tega ne moremo zanikati; življenje ni pravljica. Večina nas želi vsem otrokom lepo otroštvo. In prvi med njimi je Bog, ki je nam vsem Oče.
-
Molitve so vedno slišane, vendar se zgodi, da so uslišane drugače, kot bi si mi sami želeli. Odvisno tudi od situacije; včasih je rezultat takoj viden, včasih traja leta. Ampak vedno, ko opazimo Božje delo, bi mu morali biti hvaležni, ne glede na to, ali smo molili, ali ne. Mogoče je molil kdo namesto nas.
Če smo razočarani nad izidom, pomislimo na otroke. Kolikokrat nas oni prosijo nekaj, kar jim nočemo dati, ker vemo, da ni dobro zanje. Pa oni tega takrat seveda ne razumejo. Tudi mi velikokrat ne razumemo, ker nimamo tako čistega pogleda na svoje življenje, kot ga ima Bog.
Veliko je primerov, ko nek problem traja že dalj časa. Saj prosimo, vendar se nič konkretnega ne zgodi. Ali pa mi nič ne opazimo. Jaz sem to doživljala leta. Bog je klical in opominjal, jaz pa Njegovih klicev nisem vzela resno.
Mislim, da se vsi večkrat izgovarjamo na naključja, vse nekam potlačimo, kot da ne bi bilo nič. V mojem primeru je stvar prišla tako daleč, da sva oba z možem končno odkrila, kje se skriva problem. Spregledala sva. Drugače sva zaživela in počasi sprejela Boga v središče svojega življenja. In zdaj se ne bojim več, da bi zašla, ker vidim, da Bog neprestano bdi nad mano in mojo družino.
Situacije iz katerih ne vidimo rešitve so nam vsem poznane. Bog pa pozna pot. Vedno. Ko ga kličemo na pomoč, poskusimo videti vsako Njegovo posredovanje.
Nič se ne zgodi naključno. Nič ni le sreča: vse je Božje delo. In kljub temu, da pomoč prihaja, se bo še vedno lahko zgodil padec, ali slab dan... Vendar ne obupajmo! Bog nas nikoli ne zapusti. Iščimo Njegove odgovore, Njegove besede spodbude, ali tiste, ki nam bodo pokazale smer. In zavedajmo se, da se nič ne zgodi čez noč; življenje je potovanje.
Mogoče te navdihnejo moji prvi koraki sprejemanja Boga, ki jih opisujem tukaj.
Ko tako sprejmemo Vsemogočnega v svoje življenje, se stvari nujno obrnejo na bolje.
Vendar še enkrat: opazujmo Božje delo, bodimo potrpežljivi in hvaležni; ponižni.
Bogu ni nič nemogoče in nam v trenutku lahko da več, kot si sami sploh moremo zaželeti. Molitev malega in zaupanja polnega človeka lahko dela čudeže in ga tako naredi večjega od “največjih” na tem svetu.
Trpljenje človeka izgrajuje in ga bliža Kristusovemu trpljenju, s tem pa nas dela podobne Njemu.
Tudi zato pomeni premišljevanje Njegovega trpljenja prodiranje v Božjo ljubezen, kjer lahko najdemo morje tolažbe in sočutja. Istočasno pa nam tako združevanje mehča srce v odnosu do Boga in bližnjega.
V samem bistvu Božjega trpljenja dobimo dosti več, kot le razlago o vprašanju trpljenja. Po Božji milosti se v dušo utrne razumevanje in ljubezen darovanja Božjega jagnjeta; krotkega in ponižnega.
Sorodna tema: Je Bog res dober?
Tukaj je vabilo zate!Ta spletna stran se neprenehoma dopolnjuje in pri tem lahko SODELUJEŠ TUDI TI.Vabim te, da mi zaupaš svoja vprašanja, pomisleke, ali pa odgovore.Imaš kakšno zgodbo, ki bi jo želel deliti z bralci? PIŠI MI.