Kje je veselje?
Ne vem, če bi lahko razložila, zakaj sem srečna. Ena stvar pač vodi k drugi in razvije se… pravo življenje! Neizpodbitno dejstvo pa je, da sama ne bi zmogla. Sama nisem zmogla toliko let!
Ne gre le za to, da sem živa in zdrava. Niti ne za to, da delam to, kar mi je všeč in da imam toliko dobrih ljudi okoli sebe. Vse to ima marsikdo, pa še vedno ni zadovoljen.
Začetek veselja je predaja. Ne vdaja, nikakor ne, temveč predaja. Predati vse Bogu in čim večkrat se odpovedovati tistim odločitvam in besedam, ki hranijo samo naš ego. Tudi nezdravim strastem in navadam.
Ker takrat damo besedo Bogu.Vse pride ob pravem času. Vedno, če te vodi Bog.
Potem pridejo tudi pravi ljudje in vznemirljivi trenutki. Vsak dan lahko pričakujem nekaj, kar me bo vsaj malo presenetilo in navdušilo. In vedno sem hvaležna. Vedno; mogoče včasih ne takoj, pa vendar.
Vedno tudi lahko pričakujem ugodno rešitev, navdihe, pomoč, kadarkoli jo potrebujem. Ta misel mi prežene strahove in skrbi.
Poleg tega se vsak dan učim, ker vse, kar se mi dogaja - tudi težji trenutki – jemljem kot učenje. Če pa se učim, opravičeno pričakujem svoj osebnostni napredek. In če rastem, se spet zgodijo novi izzivi, novi ljudje in situacije, ki so velikokrat tudi prava uganka.
In vedno imam vsega dovolj; materialno, duhovno… v vseh vidikih, da le lahko izpolnjujem svoje poslanstvo.
In še zelo pomembna stvar: KO SPREJEMAM BOGA, me ta nauči SPREJEMATI SAMO SEBE in vse okoli mene – UČI ME LJUBITI. In, ko sprejemam sebe, bližnje in vse svoje življenje, SPRJEMAJAM BOGA.
Torej: ne gre samo zato, da pač živim. Gre za to, da živim svoje življenje in ne poskušam živeti življenja drugih. Nisem zavistna zaradi ničesar; ne vem zakaj bi bila, če mi Bog daje življenje v obilju! Kaj je resnično obilje pa mora sodobni človek še temeljito raziskati.
Dovoliti moramo, da Njegova božanskost prodre v naše srce in v celotno bitje ter nas posveti. Najprej malo, potem vedno bolj, dokler hrepenenje ne vzplameni do želje se ves potopiti v Bogu; v Ljubezni.
In On takrat najmočneje deluje – nas vodi po ravnih poteh.
»Úči me izpolnjevati tvojo voljo, saj si ti moj Bog! Tvoj dobri duh naj me vodi po ravni deželi.« Ps 143,10
Kaj če je naša družba tako zelo obolela ravno zaradi utrujenosti od neprestanega izražanja lažne sreče? Kaj nismo že siti pretvarjanja?
Kako bi lahko bili tako zelo srečni, ko pa sreče ne iščemo na pravem koncu?
Sama ne morem najti sreče, lahko pa odprem srce za Ljubezen. Kolikokrat me potem prav ta Ljubezen – Bog preseneti, ker pustim, da živi v meni.
Nič mi ne pomenijo počitnice, praznovanja, druženja… če v njih ni Boga.
Če pa je v mojem vsakdanu Bog, so se me dotaknila nebesa!
Tukaj je vabilo zate!Ta spletna stran se neprenehoma dopolnjuje in pri tem lahko SODELUJEŠ TUDI TI.Vabim te, da mi zaupaš svoja vprašanja, pomisleke, ali pa odgovore.Imaš kakšno zgodbo, ki bi jo želel deliti z bralci? PIŠI MI.